Recikliranje

Recikliranje je predelava že uporabljenih, odpadnih snovi v proizvodnem procesu z namenom zmanjšanja trošenja potencialno uporabnih snovi, zmanjšanja porabe svežih surovin in porabe energije ter preprečevanja onesnaženja zraka, vode in zemlje. To je mogoče doseči z zmanjšanjem potrebe po običajnih metodah odlaganja odpadkov, recikliranje pa, v primerjavi s konvencionalno proizvodnjo, zmanjšuje tudi izpuste toplogrednih plinov.[1][2] Recikliranje je ključen sestavni del sodobnega upravljanja z odpadki in tritji del v hierarhiji "zmanjšaj, ponovno uporabi in recikliraj. "

Snovi, ki jih je mogoče reciklirati, so steklo, papir, kovine, tkanine, elektronika (mobilni telefoni, računalniki) in plastika. Čeprav je kompostiranje biološko razgradljivih odpadkov – kot je na primer hrana – podobno recikliranju, običajno ne spada v to kategorijo.[2] Snovi, namenjene recikliranju, običajno pripeljejo v zbirni center, kjer jih sortirajo, očistijo in predelajo v material za nove izdelke.

Kljub temu kritiki recikliranja trdijo, da recikliranje pogosto potroši več virov kot pa jih prihrani, še posebej v primerih, ko recikliranje upravlja vlada.

Analiza stroškov in koristi

Med zagovorniki recikliranja in dvomljivci se je vnela polemika o ekonomski učinkovitosti reciklaže. Mestne občine v uvajanju recikliranja pogosto vidijo finančne ugodnosti, predvsem zaradi zmanjšanja stroškov pri odlagališčih smeti. Danska tehniška univerza je v svoji študiji opazila, da je v 83% recikliranje najbolj učinkovita metoda upravljanja gospodinjskih odpadkov. Poleg finančnih ugodnosti, vzroki za recikliranje ležijo v tem kar ekonomisti imenujejo "eksternalnosti", neoznačenih stroških ter ugodnostih za posameznike, izven zasebnih transakcij. V praksi je to povečanje toplogrednih plinov in onesnaženja zraka zaradi sežiganja, zmanjšanje nevarnih odpadkov, ki se lužijo iz deponij, zmanjšanje potrošnje energije ter zmanjšanje odpadkov in porabe sredstev, kar privede do upada okolju škodljivega rudarjenja in sečnje dreves. Da bi takšne nefinančne koristi postale ekonomsko upravičene, se zagovorniki potegujejo za pravna dejanja, ki bi povečala povpraševanje po recikliranih materialih. EPA je polemiko razsodila v prid recikliranju ter izjavila, da se je v letu 2005 zaradi recikliranja zmanjšal neto izpust ogljikovega dioksida za 49 metričnih ton. Recikliranje je učinkovitejše v gosteje naseljenih območjih zaradi cenovnih prednosti vpletenih podjetij.

Trgovanje z reciklirnimi materiali

Določene države trgujejo z nepredelanimi surovinami za recikliranje. Nekateri nasprotniki tovrstnega trgovanja se pritožujejo, da končna usoda materiala, ki potuje v druge države, ni znana, zato lahko odpadki končajo na deponiji, ne pa v tovarni za recikliranje. Sodeč po nekem poročilu, 50-80% računalnikov, namenjenih za recikliranje, v resnici ni recikliranih. Kljub temu Pieter van Beukering, ekonomist, ki se ukvarja z uvozom odpadkov v Kitajsko in Indijo, verjame, da kupljene odpadke večinoma ne odvržejo na deponije. Trdi tudi, da uvoz odpadkov za recikliranje omogoča širši spekter predelave, kar izboljšuje tako ekonomijo kot naravovarstvo. Občasno se pojavljajo poročila o nezakonitem uvažanju odpadkov v Kitajsko, kjer jih razstavijo in reciklirajo izključno zaradi denarnega dobička, pri tem pa se ne ozirajo na zdravje delavcev ali na naravovarstvo. Čeprav je kitajska vlada te dejavnosti prepovedala, jih ni niti uspela povsem ukiniti, niti oceniti obseg trenutnega nezakonitega recikliranja.[5]

Nekatera območja se srečujejo s težavami, kako uporabiti ali izvoziti ves material, ki ga reciklirajo. Ta problem prevladuje predvsem pri steklu: tako Velika Britanija kot ZDA uvozijo velike količine vina, ustekleničenega v zeleno steklo. Kljub temu, da v ZDA večino tega stekla reciklirajo, proizvodnja vina ni tako velika, da bi vso reciklirano steklo tudi porabili. Višek morajo predelati v gradbeni material ali pa ga zavreči z ostalimi odpadki. S podobnimi problemi se srečujejo tudi v severozahodnem delu ZDA, kjer, glede na število mlinov za pulpo, težko najdejo trge za recikliran papir. Tudi v drugih delih države je moč opaziti upad povpraševanja po odsluženemu papirju.

Zakonodaja

V pravilniku o ravnanju z odpadki(UL RS, št. 84/98) je odpadek opredeljen kot vsaka snov ali predmet, razvrščen v eno od skupin odpadkov, določenih v klasifikacijskem seznamu odpadkov v prilogi 1, ki je sestavni del pravilnika, ki ga imetnik ne more ali ne želi uporabiti sam, ga ne potrebuje, ga moti ali mu škodi in ga zato zavrže, namerava ali mora zavreči.

Oskrba

Da reciklažni program dobro deluje, je potrebna velika in stalna dobava reciklažnih materialov. V nekaterih državah so zato uvedli tri zakonodajne možnosti, ki ustvarjajo stalno oskrbo: obvezno zbiranje reciklažnih odpadkov, plačevanje are za embalažo in prepoved odlaganje reciklažnih snovi. Zakoni obveznega zbiranja odpadkov mestnim občinam postavljajo cilje, kjer mora biti (do zastavljenega časovnega roka) določena masa materiala preusmerjena iz mestnega toka odpadkov. Občine so nato odgovorne, da se držijo časovnih rokov.

Plačevanje are za embalažo vključuje vračilo denarja za določene vrste embalaže – običajno za steklo, plastiko in kovino. Ko kupec kupi tako embalažo, je v ceno vračunan tudi dodaten znesek za embalažo, ki ga lahko kupec dobi nazaj, če embalažo vrne na zbirno mesto. Ti programi so zelo uspešni, saj privedejo celo do 80% reciklažne stopnje. Kljub dobrim rezultatom je, v nekaterih krajih, preusmeritev zbirnih stroškov od krajevne vlade k industriji in potrošnikom ustvarilo močno nasprotovanje takim programom.

Tretja metoda večanja oskrbe reciklažnih materialov je prepoved odlaganja nekaterih snovi, ki pogosto vključujejo tudi rabljeno olje, stare baterije, pnevmatike in vrtne odpadke. Eden izmed ciljev te metode je ustvariti samostojno ekonomijo za predelavo prepovedanih proizvodov. Tudi pri tem programu je potrebno skrbeti, da je na voljo dovolj reciklažnih služb, saj v nasprotnem primeru takšne prepovedi vodijo le do porasta nezakonitega odlaganja odpadkov.

Postopek

Zbiranje

Za zbiranje reciklažnih materialov iz odpadnega tokokroga so na razpolago številni raznovrstni sistemi, ki se nahajajo v spektru izmenjave med prikladnostjo za prebivalstvo in finančno ugodnostjo za vlado. Trije glavni načini zbiranja so: (1) odlaganje v reciklažne zabojnike, (2) odkup reciklažne embalaže in (3) občasno komunalno zbiranje kosovnih reciklažnih odpadkov v velikih zabojnikih.

Pri odlaganju v reciklažne zabojnike morajo ljudje svoje odpadke prinesti k zbirnemu centru. To je najenostavnejši tip zbiranja odpadkov; njegova slaba stran je nizka in nepredvidljiva udeležba občanov pri zbiranju odpadkov. Odkupni centri se razlikujejo v tem, da odkupujejo očiščene materiale ter tako pri ljudeh vzpodbujajo stalno dobavo. Predelan material lahko nato prodajo in ustvarjajo dobiček. Kljub temu za za ekonomsko upravičeno delovanje takih centrov potrebna državna pomoč. V ZDA stane predelava tone materiala 50 dolarjev, naprej pa ga lahko prodajo le za 30 dolarjev.

Steklo

Steklo očistijo in preoblikujejo. Tako prihranimo energijo in kremenčev pesek.

Plastika

Iz plastike naredijo plastiko nižje kakovosti za industrijsko uporabo. Tako prihranimo nafto.

Papir

Papirne odpadke namakajo, da se očistijo. Iz ocejenih ostankov izdelajo karton ali papir nižje kakovosti.

vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Recikliranje