Ekoligija
Ekologija je zelo razširjena veda, ki se ukvarja z odnosom človeka do okolja, s proučevanjem vpliva človekove dejavnosti na okolje ter s preprečevanjem ter odpravo posledic, ki jih povzroča človekovo poseganje v naravo.
Glavne dejavnosti ekologije so torej usmerjena v varstvo okolja oz. narave, ki združuje prizadevanja ljudi za uravnotežen odnos do narave ter naravnih procesov in pojavov, razumno rabo naravnih virov in dobrin ter vzdrževanje naravnega ravnotežja brez uničujočih posledic za vsa bitja našega planeta.
Naravne katastrofe, kopičenja toplogrednih plinov ter večanje ozonske luknje nas opominjajo in trkajo na našo zavest o nujnosti ekološko primernejšega odnosa do narave oz. okolja, kar je porok za ustrezne življenske pogoje našim zanamce.
Vzroki za današnje ekološke razmere izvirajo tudi iz bliskovitega razvoj znanosti in tehnologije, ki pa ju lahko s pridom uporabimo v dobrobit našega unikatnega ekosistema, ki se je razvijal na planetu Zemlja skozi miljone let.
Ekologíja je znanstvena veda, ki preučuje porazdelitev in bogastvo živih organizmov in odnose med živimi bitji ter živim in neživim okoljem. Okolje organizma vsebuje njegovo fizično naravno bivališče (habitat), ki ga lahko opišemo z vsoto krajevnih samovzniklih dejavnikov kot sta podnebje in geologija in tudi drugih organizmov, ki si bivališče delijo. Pojasnjuje, kako živijo rastline in živali v povezavi druga z drugo, kako so odvisne od naravnih virov in dobrin (tla, voda, zrak, sončna svetloba). Preučuje prilagoditve življenjskim razmeram, kjer organizmi živijo. Znanstvenik, ki deluje na področju ekologije, je ekolog.
Kadar govorimo o konkretni vrsti ali drugem taksonu, pomeni ekologija skupek vseh interakcij tega taksona z živim in neživim okoljem, torej habitat, kjer lahko živi, njegovi plenilci, zajedavci, plen idr.
V zadnjem času se izraz pogosto, a nekoliko neustrezno uporablja kot sopomenka za sorodno, a mnogo ožje področje okoljevarstva (oz. naravovarstva), ki obravnava človekovo prizadevanje za zmanjšanje lastnega škodljivega vpliva na okolje.
Zgodovina
Ideje o odnosih med živimi bitji in njihovim okoljem lahko spremljamo že od antike, bolj sistematično pa so se področja lotili veliki raziskovalci osemnajstega in devetnajstega stoletja, kot sta Forster in Humboldt, ko so se preusmerili od golega popisovanja in zbiranja primerkov v razumevanje odnosov. Sorodne ugotovitve najdemo tudi v delih velikih naravoslovcev Buffona, Linneja in Darwina. Sam izraz ekologija je leta 1866 skoval nemški biolog Ernst Haeckel iz grških besed oĩkos - hiša, dom + lógos - beseda, govor, znanost: »nauk o naravnem domu«. Prvi splošen tekst o ekologiji je Die Natürlichen Existenzbedingungen der Thiere nemca Carla Semperja iz leta 1880. V nadaljnjih letih je neodvisno izšlo več temeljnih del posameznih poddisciplin ekologije - danski botanik Eugenius Warming je leta 1909 napisal učbenik o ekologiji rastlin[1] in prvi poučeval predmet ekologija na univerzi. Warmingu je z delom o ekologiji živali sledil angleški zoolog in ekolog Charles Elton, ki je začetnik sodobne populacijske ekologije in sinekologije. V tistem času je nastala tudi morska ekologija, njen začetnik je bil Victor Hensen.
 |
Ekostran: Copyright © 2010 www.ekostran.si - Vse pravice pridržane |
 |
Wikipedia: Besedilo se sme prosto uporabljati v skladu z dovoljenjem Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0. |